Izgorelost: tudi doma, ne samo v službi

Izgorelost strokovnjaki opredeljujejo kot kronično psihofizično in čustveno izčrpanost, ki je posledica dolgotrajnega izčrpavanja z delovnim ali čustvenim angažiranjem. Pogosto je posledica (samo)dokazovanja v kombinaciji s pričakovanji okolice, še posebej so k njej nagnjeni perfekcionistični ljudje.

Končna stopnja izgorelosti je adrenalni zlom, ko telo kot nekakšen zadnji zaščitni ukrep močno zmanjša izločanje hormona kortizola, kar privede do popolne izgube energije, ki se kaže kot velik psihofizični in nevrološki zlom. Ljudje, ki doživijo končno stopnjo izgorelosti, pogosto potrebujejo hospitalizacijo, nato pa jih čaka dolgotrajno – lahko tudi večletno – okrevanje.

Prepoznajte posamezne stopnje izgorelosti

Da bi se lahko izognili slabšanju stanja, ki na koncu privede do adrenalnega zloma, je pomembno, da se naučite prepoznati že začetne znake izgorevanja. Takrat je namreč še čas za ukrepanje in spremembo navad, ki so vas pripeljale na polje, kjer se prepletata telesna in duševna izčrpanost.

Pot v izgorevanje se začne z utrujenostjo, ki sčasoma postaja vse večja in kronična – govorimo tudi o preutrujenosti. Te stopnje strokovnjaki sicer še ne opredeljujejo kot faze izgorelosti, saj si lahko pomagamo že z manjšimi spremembami navad in počitkom.

1. stopnja izgorelosti

Če pa ob preutrujenosti ne ukrepamo, lahko sledi 1. stopnja izgorelosti: izčrpanost. Gre za občutek kronične utrujenosti, ki jo spremljajo telesni znaki, kot so bolečina, povišan krvni tlak, težave s prebavo, motnje spanja ter občasno hitro in nepravilno bitje srca (tahikardija). Čustveni znaki vključujejo tesnobo, frustriranost, občutke nemoči, razdražljivost, razočaranje, lahko tudi depresivne občutke. Preutrujen človek svoje stanje pogosto zanika in ga želi preseči z dodatnimi delovnimi obremenitvami ter dokazovanjem. Ta stopnja lahko traja tudi 10 let in več.

2. stopnja izgorelosti

Pri nespremenjenem odnosu do sebe, do delovnih obveznosti in okolice sčasoma pride do 2. stopnje izgorelosti: ujetosti. Občutek izčrpanosti se še poveča, kar posameznika pogosto spodbudi k ukrepanju, kot sta zamenjava službe in življenjskega okolja. A če temu ne sledijo ozaveščanje, prepoznavanje ter opuščanje škodljivih miselnih in vedenjskih vzorcev, se bo izgorevanje nadaljevalo. Na telesni ravni so za to fazo značilni še večja telesna izčrpanost, glavoboli in bolečine nepojasnjenega izvora ter velik upad energije. Čustveni znaki so občutek ujetosti in krivde, odpor do dela, jeza in želja po umiku. Pojavijo se lahko težave s spominom in koncentracijo ter samomorilne misli.

Če pri sebi prepoznate naštete znake, ukrepajte in se nemudoma posvetujte z osebnim zdravnikom.

3. stopnja izgorelosti

V primeru neukrepanja sledi 3. stopnja izgorelosti: stanje tik pred adrenalnim zlomom, ko se do zdaj naštetim znakom pridruži še dodaten upad energije. Na čustveni ravni se pojavijo močna tesnoba in strah, odtujenost, občutek nesposobnosti, izguba smisla in motivacije ter izguba občutka varnosti. Nekateri ljudje začnejo v tej fazi tudi aktivno delovati v smeri končanja življenja. V tej fazi je nujna takojšnja zdravniška pomoč.

Za izgorelost ni vedno kriva samo služba

Stres in pritiski na delovnem mestu, perfekcionizem pri opravljanju delovnih nalog, želja po dokazovanju in napredovanju, vrednotenje samega sebe prek poklicnih dosežkov, nezdrava tekmovalnost, deloholizem … Poklicno življenje je najpogostejši vzrok za izgorevanje. Toda ni edini.

V izgorevanje marsikdaj vodijo tudi prizadevanja, vrednote in nerealna pričakovanja v zasebnem življenju. Če je za izgorelost, ki je posledica dela, največkrat kriva dolgotrajna in prekomerna delovna angažiranost, je v zasebnem življenju poglaviten dejavnik dolgotrajno izčrpavanje s čustveno angažiranostjo. Razdajanje za druge, zanemarjanje svojih potreb in želja, hiter življenjski slog, primerjanje z drugimi, sledenje nerealnim idealom, perfekcionizem v družinskem življenju, stremenje k popolnosti, skrb za zunanjo podobo vedno srečne družine – vse to ter še mnogi drugi škodljivi miselni, vedenjski in čustveni vzorci lahko pripeljejo do izgorevanja.

Tudi sodobni mediji in družbena omrežja s promoviranjem ideala popolnosti in sreče povečujejo pritiske na domala vse trenutke življenja, saj je – če sledimo zapovedim narekovalcev trendov življenjskega sloga – skorajda prepovedano biti nepopoln, neurejenega videza, zdolgočasen in kar je še podobnih nezaželenih lastnosti. Celo sproščenost je pravilna samo takrat, ko je videti kot na fotografijah z Instagrama in posnetkih s TikToka.

Toda ljudje smo nepopolni. Že samo sprejemanje te misli lahko skupaj s čuječnostjo ter prepoznavanjem od družbe in oglasov vsiljenih idealov veliko pripomore k preprečevanju izgorelosti.

Konec koncev, kakšen je sploh smisel popolnosti?

Andraž Tomše